Sporno sorodstvo

Za nedoločen čas je sodišče včeraj odložilo glavno obravnavo v kazenski zadevi proti Jožetu Florjančiču, nekdanjemu dekanu fakultete za organizacijske vede (FOV), in štirim vodilnim sodelavcem. Obtožnica jim očita zlorabo položaja in pravic pri izplačilu različnih honorarjev med letoma 2002 in 2003.

Pet obtožencev

Poleg Florjančiča so obtoženi Drago Vuk, Goran Vukovič in Miroljub Kljajić, vsi profesorji na FOV, ter Jožica Novak, takratna tajnica dekanata. Obtoženi naj bi 59 zaposlenim na FOV izplačali za okoli 800 tisoč evrov honorarjev.

Odvetnik prvoobtoženega je včeraj izrazil dvom o nepristranskosti sojenja, saj naj bi obstajalo sporno sorodstveno razmerje vodje kazenskopreiskovalnega oddelka kranjskega okrožnega sodišča Andreje Ravnikar.

Morda v Ljubljano
Zakaj je razmerje sporno, bi lahko pojasnili priči, katerih zaslišanje je včeraj predlagal zagovornik prvoobtoženega. Neuradno naj bi bilo sporno partnerstvo hčerke sodnice Ravnikarjeve in Jureta Megliča, sicer prav tako profesorja na FOV.

Predsednica senata Marjeta Dvornik je zagovornika opozorila, da zakon o kazenskem postopku instituta izločitve sodišča ne pozna. Zatem je zagovornik obtoženega Kljajića predlagal, naj se zadeva delegira Okrožnemu sodišču v Ljubljani. O tem bo odločalo višje sodišče, sodnica Dvornikova pa je že napovedala, da je glede na sodno prakso malo verjetno, da bi se to zgodilo.
Obtoženi včeraj obravnave niso želeli komentirati in so novinarje napotili k odvetnikom. Ti prav tako niso bili zgovorni, računajo pa na oprostilno sodbo.

Pred volitvami še na sodišče

“To je politična obremenitev tožilstva,” je včeraj na sodišču v Kranju v zagovor povedal Pavel Rupar, nekdanji tržiški župan in poslanec, ki obtožbo, da je Občino Tržič leta 2003 oškodoval za 2.400 evrov, v celoti zavrača.

Nadaljevanje sojenja bo 13. septembra, čeprav je sodnica sprva predlagala poznejši datum. Rupar je namreč opozoril, da bi bilo to tik pred lokalnimi volitvami, na katerih namerava kandidirati.

“Imeli smo se luštno”
Spomnimo: Rupar naj bi leta 2003 Občini Tržič predložil račun za plačilo bivanja 17- ali 18-članske občinske delegacije v hotelu Elisabeth v pobratenem mestu Sainte-Marie-aux-Mines, čeprav naj bi bivanje plačali Francozi.

Včeraj je povedal, da se spominja, kako je v Franciji sam plačal okoli 1.900 evrov, nekaj denarja je založil Darko Jarc, mož takratne direktorice občinske uprave, nato pa so vsi skupaj nabrali še preostanek, okoli 160 evrov.

To je potrdila tudi Ruparjeva žena Marija Rupar, ki se omenjene gotovine spomni. “Imeli smo se luštno, vse je potekalo v redu,” je povedala Ruparjeva, ki pa se ne spomni, zakaj je denar založil prav Jarc in kaj se je pozneje dogajalo z računom.

Ruparju spet očitki

Na zatožno klop kranjskega sodišča mora danes okoli poldneva spet sesti nekdanji tržiški župan in poslanec Pavle Rupar. Tokrat mu bodo začeli soditi, ker naj bi občinski proračun leta 2003 oškodoval za okoli 2.400 evrov.

Dvakrat plačan hotel
Rupar naj bi zlorabil županski položaj, ko je po vrnitvi z obiska iz s Tržičem pobratenega francoskega mesta Sainte-Marie-aux-Mines na občini domnevno neupravičeno zahteval povračilo stroškov, ki naj bi jih sam plačal za bivanje tržiške občinske 20-članske delegacije v tamkajšnjem hotelu. Kranjsko tožilstvo bo na sojenju Ruparju poskušalo dokazati, da naj bi francoski gostitelji tržiški delegaciji plačali za dobrih 2.400 evrov stroškov nastanitve in izkoriščenih storitev, kolikor je znašal račun hotela Elizabeth, ki ga je ob vrnitvi predložil Rupar. “Prek dokaznega postopka se bo zagotovo izkazalo, da je račun za hotelske storitve sebe in svojih sodelavcev na obisku v Franciji dejansko plačal Pavle Rupar kot župan in vodja delegacije,” v imenu svojega varovanca pojasnjuje Franci Matoz, Ruparjev zagovornik.

Še za čistilno napravo
Kranjska preiskovalna sodnica pa naj bi nedavno končala tudi preiskavo o še enem domnevnem Ruparjevem oškodovanju občinske blagajne leta 2002. Nekdanji župan je moral sodnici pojasniti, ali avstrijska družba Aquaplus od tržiške občine res ni prejela za okoli 80 tisoč evrov plačila, čeprav naj tega denarja ne bi bilo več na občinskem računu. Tolikšno vsoto naj bi namreč občina avstrijskemu gradbincu obljubila za izdelavo načrtov za gradnjo komunalnega omrežja in čistilne naprave, preden bi se Tržičani z Avstrijci sploh začeli pogajati za pridobitev gradbenega posla.

Prekinitev po dolgem premoru

Po štiriletni prekinitvi sojenja zaradi domnevno nasilnega izgreda in razdejanja šenčurskega lokala Antic Cafe so morali včeraj na zatožno klop kranjskega sodišča znova sesti Meti Plava, Miran Rahne, Uroš Kepic, Darko Jović, Damjan Bećkanović, Mladen Mišić in Stanko Radojević. Zadnjega so pred sodnico pripeljali iz ljubljanskih priporov, kjer je že dobro leto zaradi bombnega napada na kranjsko policijsko upravo. Konec marca je bil zaradi napada tudi obsojen na dve leti in pol zapora.

Ni se osebno opravičil
Sedmerica je na sodišče sicer prišla zaman, saj jim bodo začeli soditi predvidoma šele začetek septembra. “Moj zagovornik Matjaž Černe me je danes zjutraj pred obravnavo obvestil, da je zbolel in me prosil, naj vam sporočim, da ga ne bo na sodišče,” je sodnici takoj ob vstopu v sodno dvorano pojasnil Darko Jović, ki pa se brez zagovornika ni želel zagovarjati.

Razbili tudi varnostnika
Mladeniči, sicer znanci iz Kranja, naj bi zadnjo majsko soboto leta 2006 v komaj tri dni delujočem lokalu Antic Cafe nepričakovano zamaskirani vstopili v lokal, metali stole, steklenice in kozarce ter tako povzročili za 300 tisoč nekdanjih tolarjev škode. Ob tem naj bi se s pestmi lotili tudi varnostnika v lokalu in enega od gostov, ki mu med izgredom ni uspelo pobegniti.

Sedmerici so začeli soditi že julija pred štirimi leti, nato pa je sojenje zastalo tudi zaradi menjave sodnice.

Ni bil navaden pretep
Lokal naj bi sicer razdejalo 11 storilcev, a štirje še vedno ostajajo neznani. Po zbranih dokazih pa naj bi bilo povsem jasno, da naj bi združba lokal napadla načrtno in najverjetneje zaradi izsiljevanja. Njihov nasilni pohod po lokalu so sicer posnele nadzorne kamere. Sodni izvedenec pa bo v nadaljevanju sojenja moral ugotavljati, ali so na posnetkih dejansko z oblačili zakriti obtoženi.

Konec agonije za delavce

Okrožno sodišče v Kranju je včeraj objavilo začetek stečajnega postopka za Zvezdo Holding. Oklic so še posebno težko pričakovali agonije naveličani in za dohodke prikrajšani delavci.

Za delavce rešitev
Sindikalist Janez Podgorelec je bil zaradi objave stečaja zadovoljen. “Za nas je rešitev,” je dejal. Prej bodo namreč delavci prejeli odpovedi, prej se bodo lahko prijavili na zavod za zaposlovanje in dobili finančno nadomestilo.

Sicer pa se bo danes dopoldne sestal s stečajnim upraviteljem Andrejem Kraškom. “Najprej mu bom posredoval željo, da bi ljudje dobili vsaj nekaj denarja, ker so v izjemno težkem položaju in na robu preživetja,” je napovedal Podgorelec.

Poskušal bo pomagati
Krašek je bil s težkim položajem delavcev seznanjen. “Poskušal jim bom – v okviru pravnih možnosti – čim prej ustreči,” je dejal. Več o postopku stečaja zaradi pomanjkanja informacij včeraj ni želel komentirati.

Kokaina ni kupil le zase

Mladen Kucurski, 31-letni bosanski državljan, ki sicer živi v avstrijskem Feldkirchnu, je bil zaradi preprodaje drog obsojen na sedem mesecev pogojne kazni.

Do včeraj je bil priprt, ker so kriminalisti sredi februarja na počivališču Voklo ob gorenjski avtocesti med policijsko preiskavo vozila njegovega znanca pri Kucurskem našli skoraj 46 gramov kokaina.

Kazni mu sicer ne bo treba odslužiti, če v naslednjih treh letih ne bo zagrešil novega kaznivega dejanja.

Drogo je hranil le zase
“Toliko kokaina sem potreboval zase, nikomur nisem imel namena prodajati droge. Mamila sem kupil v Ljubljani na železniški postaji, kamor me je peljal prijatelj.

V Avstriji nikogar ne poznam, ki bi mi kokain prodal,” je hrambo nedovoljenih substanc obžaloval Kucurski, tik preden mu je sodnica izrekla kazen.

Obtoženemu je odmerila kazen, ki jo je predlagala tožilka.

“Na ulicah je možno kupiti le manjše odmerke droge. Velike količine pa so naprodaj le med poznanimi kupci in prodajalci,” je tožilka Irena Kuzma dokazovala, da je obtoženi drogo prodajal tudi drugim zasvojencem.

Zelenica v lasti občine

Občina Tržič je po triletni sodni bitki proti Kompasu MTS postala zemljiško-knjižni lastnik smučišča Zelenica. Konec lanskega leta je v prid občine razsodilo Okrožno sodišče v Kranju, vendar se je Kompas MTS na sodbo pritožil na Višje sodišče v Ljubljani. Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zasneževanje škodljivo vodi

“Najprej je treba določiti, v katero smer se bo Zelenica razvijala – ali se bomo osredotočili na turno smučanje in pohodništvo ter v skladu s tem v domu na Zelenici uredili pohodniški center Gorenjske ali pa se bomo usmerili v intenziven smučarski turizem z umetnim zasneževanjem,” razlaga Jure Meglič, podžupan Občine Tržič. Vendar bo zadnje problematično, saj je poleg smučišča največje občinsko zajetje vodnih virov, ki bi ga lahko umetno zasneževanje onesnažilo.

Dolgoročni razvoj Zelenice
Direktor RTC Zelenica Janez Šmid upa, da bodo zamenjali zastarele sedežnice in uredili nočno smuko. Ker je občina postala lastnik smučišča, ne bodo več imeli težav niti s pridobivanjem gradbenega dovoljenja niti s prijavljanjem na državne ali evropske razpise. Po najboljšem scenariju bo občina že prihodnje leto začela prve investicije, pri tem bo rešitev iskala tudi v javno-zasebnem partnerstvu. “Večinsko breme bo še vedno na občini, vendar je v našem interesu, da se smučarski šport in turizem razvijata tudi dolgoročno,” dodaja Meglič.

“Nimam za kruh”

“Pekarna Orehek je šla v stečaj konec avgusta 2008, od takrat pa sem prejel le 739 evrov iz jamstvenega sklada, ko sem se decembra 2008 prijavil na zavodu za zaposlovanje,” razlaga nekdanji pek v pekarni Orehek Miče Trajanov in pravi: “Nimam niti za preživetje.”

Pekarna Orehek v stečaju Trajanovu skupno dolguje za 4.636 evrov neizplačanih plač, regresa, odpravnine, solidarnostne pomoči in jubilejne nagrade, terjatve v tej višini pa mu je priznalo tudi sodišče. “Želim si, da bi dobil vsaj nekaj, če bi bilo mogoče tudi po obrokih, saj moram plačati položnice,” dodaja Trajanov.

Na okrožnem sodišču v Kranju smo izvedeli, da stečajni postopki pekarne Orehek še niso zaključeni, po pojasnilih predsednika okrožnega sodišča Mihaela Kersnika pa je bil izdan že končni seznam preizkušenih terjatev, med katerimi je tudi Trajanova. Kot pojasnjuje stečajni upravitelj pekarne Orehek Grega Erman, stečajni postopek še ne bo kmalu zaključen, saj je treba najprej unovčiti vse premoženje: “Zaključka letos ne pričakujem. Stečajna masa zagotovo ne bo zadoščala za poplačilo vseh terjatev upnikov.” Erman dodaja, da je bil v stečajnem postopku prodan le del premoženja, saj na dve javni zbiranji ponudb ni bilo odziva.

Tudi najemnik v stečaju
“Glavni prihodek v stečaju je bila najemnina za objekt, vendar se je tudi nad najemnikom – Pekarstvo Kepic – januarja začel stečajni postopek in je velik del najemnin ostal neplačan. Od iztržka od prodaje premoženja je odvisna višina poplačila upnikov. Glede na zdajšnje stanje bo iz kupnine za nepremičnino poplačan samo ločitveni upnik (hipoteka), to je banka, in še ta upnik samo delno,” pojasnjuje Erman. “Del Trajanove terjatve je skladno z zakonodajo prednostna terjatev, ki se v stečajnem postopku poplača pred drugimi, vendar samo iz splošne stečajne mase.”

Mediacijska uganka

“Mediacija je potekala v spravnem vzdušju, stranke so bile pripravljene sodelovati, več pa ne morem povedati, ker je postopek zaupen,” je po včerajšnji sodni mediaciji glede blejskega otoka na kranjskem okrožnem sodišču povedala njena vodja, odvetnica Mirjana Kranjčevič.

Z mediacijo poskušata država in ljubljanska nadškofija razrešiti spor glede lastništva objektov na blejskem otoku. Nekdanji kulturni minister Vasko Simonitti je namreč tik pred iztekom mandata oktobra 2008 z omenjeno nadškofijo in župnijo na Bledu podpisal sporazum, s katerim je država Cerkvi podarila objekte na otoku, otok pa v 45-letni brezplačni najem.

Zdajšnja ministrica Majda Širca meni, da je sporazum ničen. Kulturno ministrstvo je lani spomladi vložilo tožbo za njegovo razveljavitev. V nadškofiji v Ljubljani vztrajajo pri stališču, da je sporazum iz leta 2008 veljaven, državi pa so ponudili možnost sobivanja na otoku.

“Sobivanje je predvideno že v sporazumu, pri čemer se je župnija obvezala, da bo v proštiji v sodelovanju s kulturnim ministrstvom uredila muzej slovenstva,” so za Žurnal24 včeraj pojasnili v tiskovnem uradu ljubljanske nadškofije, o mediaciji pa dejali, da je vprašanje, ali bo uspešna, odvisno predvsem od stališč omenjenega ministrstva. Nadškofijski odvetnik Marko Zupančič je bil včeraj zelo redkobeseden. “Pogajanja se nadaljujejo, dogovorili pa smo se, da drugih podatkov ne dajemo,” je dejal Zupančič.

Odvetnica optimistična
Včerajšnja mediacija po pričakovanju še ni prinesla dokončne rešitve, možnosti dogovora pa ni izključil niti državni pravobranilec Boštjan Tratar: “Nič še ni končano, vse je še odprto. Se vidimo naslednjič.”

Optimistična pa je bila Kranjčevičeva, ki pričakuje popuščanja na obeh straneh, kajti “drugače bo težko doseči sodno poravnavo”. “Obe strani sta pokazali maksimalno pripravljenost popuščati,” je o zelo zahtevnem primeru dejala odvetnica.

Župnik skeptičen
Nasprotno pa nad mediacijo ni navdušen blejski župnik Janez Ambrožič, ki je v telefonskem pogovoru za Žurnal24 povedal: “Vztrajali bomo pri vsebini sklenjenega sporazuma, ki za nas ni ničen, pač pa veljaven. Za otok se bomo bojevali po sodni poti in se mu nismo pripravljeni odpovedati. Od mediacije pa si ne obetam veliko.”

Mediacija se bo najverjetneje nadaljevala, odločitev obeh strani Kranjčevičeva pričakuje predvidoma v desetih dneh, Tratar pa je včeraj dejal, da naj bi se na kranjskem sodišču vnovič srečali čez en mesec.

Izdala ju je bomba

Dvaindvajsetletni Stanko Radojević je bil obsojen na dve leti in pol zapora, 19-letni Dejan Savić, prav tako domačin iz Kranja, pa na dve leti.

Sodnica je v razsodbi povedala, da biološke sledi na ostankih bombe nedvomno kažejo, da sta prav ona dva vrgla bombo, čeprav sta se branila z alibijem. Pri tem ju je sodnica spomnila, da bi zaradi njunega dejanja lahko kdo umrl. Radojević je višjo kazen dobil zato, ker je bil pred tem že pravnomočno obsojen.

Sodišče pa ju ni spoznalo kriva zaradi hrambe bombe, saj tožilki ni uspelo dokazati, da je bila njuna in da jo nista le prenašala. Prav tako tožilstvu ni uspelo ugotoviti, kdo od dvojice je bombo dejansko zalučal.

V zagovoru zanikala
Radojević je pred sodbo v zagovoru povedal, da je bil tisto noč doma in da noče biti kaznovan za nekaj, česar ni storil. Sodišču predlaga, naj znova pregleda dokaze.

“Nisem kriv,” pa je v svoj zagovor povedal Savić. “Z dejanjem nimam nič. Ne gojim niti zamere do nikogar, še posebej ne do policistov, zato ne vem, zakaj bi se želel komurkoli maščevati.”