13 let od grozljive tragedije

Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič in Boris Mlekuž so se tako kot ostali reševalci in letalci 10. junija 1997 udeležili vaje pred začetkom pestre poletne sezone. Za izvajanje vaje dviga reševalca letalca in ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči z jeklenico in vitlom v helikopter je bilo določeno nevarno sidrišče v severni steni Turske gore.

Dva reševalca letalca, ki sta izvajala vajo reševalec- ponesrečeni, so s sidrišča v steni s pomočjo jeklenice in vitla v helikopterju dvignili v helikopter. V trenutku nesreče so bili na sidrišču vsi. Dva so z vitlom dvigali v  helikopter, a zaradi povezave, ki je ostala med helikopterjem in sidriščem, je helikopter odtrgal s sidrišča tudi vseh pet reševalcev letalcev. Vrvica ni vzdržala teže petih reševalcev, ki so padli v globino.

Na nesrečo ne bodo pozabili
“Še vedno mislimo na to. Tudi sklad Okrešelj za pomoč otrokom še deluje. V tem letu dajemo štipendije šestim otrokom in to je ena od oblik pomoči. Tega se spominjamo ne samo kot na tragedijo ampak tudi kot dogodek, iz katerega smo se marsikaj naučili,” pravi Dušan Polajnar iz Gorske reševalne zveze in tako naveže na burne dogodke znotraj te organizacije, ki so sledili po nesreči. Številni funkcionarji in reševalci so se namreč sprli, niso vedeli, “kdo pije in kdo plača”, krivca za tragičen dogodek niso znali določiti…

“Počakali smo do volitev leta 1998. Takrat sem jaz postal nov načelnik in stvari smo zapeljali tako, da smo stopili preko teh razprtij. Začeli smo zopet dihati z gorsko rševalno službo. Pomembno je bilo, da smo šli v konkretno delo, da se nismo zapletali okrog nesreče,” pravi Polajnar.

Nekateri si niso opomogli
O dogodkih “po Okrešlju” je v knjigi Tragedija v Turski gori pisal tudi eden od reševalcev, ki je bil takrat z nesrečnimi kolegi na vaji, Iztok Tomazin.

Nekateri reševalci si od tega niso opomogli in so se raje posvetili družinam, je zapisal v knjigi.

“Zaradi različnih dejavnikov jih kar nekaj ni bilo več tako aktivnih ali pa so prenehali z reševanjem. A število ni bilo tako veliko, za to so se odločili posamezniki,” pravi Polajnar.

Interpol išče 35 tisoč ljudi na leto

Pospešiti izmenjavo informacij in najboljših praks za čim učinkovitejše preprečevanje mednarodne kriminalitete so glavni cilji tridnevnega delovnega srečanja vodij nacionalnih centralnih birojev (NCB) Interpola držav jugovzhodne Evrope, ki se je začelo v Bohinju. Udeležujejo se ga vodje NCB Interpola iz Makedonije, Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Romunije in Francije.

Osrednja tema srečanja je sodelovanje med državami na področju mednarodnih iskanj oseb, govorili pa bodo tudi o skupnih treningih za postopke izročanja.

Slovenija je članica mednarodne organizacije kriminalistične policije Interpol od leta 1992 in skoraj dve desetletji sodeluje v dejavnostih proti mednarodni kriminaliteti.

Petsto razpisanih tiralic
Slovenska policija je lani kot druga država na svetu vzpostavila avtomatsko informacijsko povezavo z Interpolom, kar pomeni, da imajo slovenski policisti takojšen dostop do njegovih podatkovnih zbirk, v katerih so razpisani ukrepi za iskanje ljudi, ukradenih vozil ter ukradenih in izgubljenih potnih listov iz 188 držav članic.

“Letos začnemo projekt ciljnega iskanja, pri katerem gre za še bolj sofisticirane metode za večjo uspešnost,” je pojasnil Dušan Kerin, vodja sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje.

Slovenska sodišča na leto razpišejo 500 tiralic, od teh jih je okoli 70 mednarodnih, uspešnost policije je 80-odstotna, od leta 1992 pa je nerešenih še 170 primerov.

Specialec si je v Tržiču sodil sam

Pred zgradbo, kjer na Podutiški cesti v Ljubljani domuje specialna enota policije, od sobote visi črna zastava. Sedemindvajsetletni bombni tehnik iz ekipe specialne enote je dvignil roko nad sebe. S službeno pištolo.

Vedeli so, da ima težave
Policistovi sodelavci so povedali, da naj bi se ustrelil zaradi nesrečne ljubezni do matere svojega 13-mesečnega otroka. Življenje si je, neuradno, vzel pred njeno hišo, s seboj pa odnesel samo en naboj.

Za čustvene težave 27-letnika naj bi po besedah sodelavcev vedeli že dalj časa.

Enota ima psihologa, a …
Ker gre za eno od najelitnejših policijskih enot, tako fizično kot psihološko usposobljeno za najtežje naloge, smo generalno policijsko upravo vprašali, ali je psihiater opazil policistove težave.

(Foto: Žurnal24)

A nam “zaradi pietete do pokojnika” na to niso želeli odgovarjati. So pa pojasnili, da je eden od štirih policijskih psihologov za interventno psiho-socialno pomoč zaposlen v specialni enoti. Med nalogami, ki jih ob čustveni stiski zaradi hujših stresnih dogodkov ponuja zaposlenim, pa je tudi lastna ali sodelavčeva samomorilna ogroženost.

Čeprav bi policistu očitno lahko pomagali, se nihče od njegovih nadrejenih, ki bi se na njegovo stisko morali odzvati in mu pomagati, ne čuti odgovornega in ni ponudil odstopa.

V Sloveniji že 700 letečih novorojenčkov

Pojem “letečni novorojenčki” je dobro poznan slovenski policiji, javnosti pa malo manj. Gre za novorojenčke, ki so jih predstavniki Letalske policijske enote v okviru svojih humanitarnih nalog s helikotperji prepeljali v bolnišnico.

Takih otrok je bilo v tridesetih letih že več kot 700. Najstarejši je tako danes star več kot 30 let, najmlajši pa samo nekaj dni.

Dober občutek, ko nekomu pomagaš
“Včasih je vreme izredno slabo in zavedamo se, da se nam lahko tudi kaj “sfiži”, a vedno letimo po nedonošenčke in v bolnišnice z dobrim občutkom, da lahko nekomu pomagamo. Ljudje pri nas dostikrat delajo na meji nemogočega. Razmere, denimo za pristanek, so včasih milo rečeno slabe, a če se le da, vedno pomagamo in najdemo varen način prevoza in pristanka,” nam pojasni Robert Sušanj iz Letalske policijske enote.

(Foto: Letalska policijska enota)

To bo prvo tovrstno srečanje. “Moramo se pohvaliti, da je bila to naša ideja,” veselo pravi Sušanj in doda: “A ni zanimivo, da smo poskrbeli že za toliko novorojenčkov? Zakaj ne bi prišli skupaj na srečanje in spoznali, kako je to potekalo? Mnogi verjetno niti ne vedo, da so bili tako prepeljani in bodo morda šele zdaj s tem seznanjeni.“

Pet ljudi za eno življenje
Udeležencem bodo namreč predstavili svoje delo in inkubatorje, s katerimi prevažajo nedonošenčke. Na pogostiji pa si bodo prisotni izmenjali izkušnje.

V praksi to delo opravlja najmanj pet oseb, torej tehnik, dva pilota, zdravnik in medicinski tehnik. Ko jim naročijo prevoz novorojenčka, priletijo v ljubljanski klinični center po inkubator ter medicinsko osebje, nato pa se odpravijo po novorojenčka. Kot pravi, starše ni strah, ker njihovo dete prenašajo v helikopterjih.

(Foto: Letalska policijska enota)

Včasih pogledajo komaj čez dlan
“Veseli so, ker sodeluje tudi medicinsko usposobljeno osebje. Nedavno smo prepeljali dvojčka in to je zanimivo videti, kako majhni so- otročički včasih pogledajo komaj čez dlan, tako majhni so. Zadnjič sem na spletu našel naše sporočilo glede srečanja in odzivi so samo pozitivni. Ena od mamic je napisala, kako se je nemočno počutila, ko so ji rekli, da bo moral otrok z inkubatorjem v bolnico. Ko pa je slišala zvok helikopterja pred bolnico, je šele spoznala, kaj pomeni tak prevoz in se je samo še zahvaljevala,” zaključi Sušanj.