Vozi le z eno roko

Dvajsetletni Darko Đurić s Podbrezij je eden od številnih voznikov, ki so ta teden pridobili vozniško dovoljenje. Se pa od večine razlikuje v bistveni stvari. Je namreč invalid ter vozi zgolj z eno roko in brez nog.

Džojstik v avtu
“Vozim z džojstikom (krmilna ročka računalniških iger), s katerim pospešujem, zavijam in zaviram,” Darko pojasnjuje, kako je sploh možno voziti zgolj z enim udom. Poleg krmilne ročice ima pri roki tudi druge ključne ukaze, denimo smerne kazalce.

Darko je invalid od rojstva. Prizna, da je dvomil, da bo kdaj šofer, ampak ne toliko zaradi fizičnih omejitev, temveč finančnih. “Predelava golfa me je stala 40 tisoč evrov, kar ni malo,” opozarja. Da brez ene roke in obeh nog lahko vozi, so mu povedali na inštitutu za rehabilitacijo Soča. “Testirali so me, ugotovili, da sem sposoben, potem pa smo prek spleta našli izvajalca,” se spominja.

Izpit v prvo
Pred izpitom je zbral 80 ur vožnje. “Potreboval sem nekaj časa, da sem pridobil občutek za vožnjo avtomobila z ročko. Drugačen občutek je kot z volanom, precej bolj občutljiva je,” opisuje. Vozniški izpit je naredil v prvem poskusu. “Na začetku sem se malce bal vožnje, na izpitu pa je bila pa zgolj še pozitivna trema,” je iskren.

Novi cilji
Ne glede na invalidnost je Darko polno zaseden. Fototermin smo morali denimo uskladiti s treningom plavanja. “Plovnost ni vprašljiva, moram pa izpiliti tehniko,” pove. Še preden presenečenje popusti, doda, da je njegov cilj nastop na paraolimpijskih igrah v Londonu.

Poličani kot žabe

Naklo pri Kranju. “Na Polici nujno potrebujemo prehod za pešce,” je opozorila Tina Ovsenik Lavrič. Vsak dan se spopada s težavami pri prečkanju regionalne ceste Kranj–Podbrezje. Še posebno jo skrbi zaradi otrok.

“Naši otroci sami ne morejo nikamor. Preprosto jih ne upam spustiti čez cesto,” je dejala in dodala, da je njena starejša hči osnovnošolka. “V njenih letih sem sama hodila v šolo peš, zdaj pa tudi starejši ne moremo normalno čez cesto,” je kar vrelo iz nje.

Kot žabice
“Čakaš, da je luknja v prometu, in stečeš,” je opisala hojo čez cesto in opozorila, da se vozniki redko držijo omejitev hitrosti, pešcev pa sploh ne pričakujejo, saj prehoda ni, za nameček pa sta na klancu mimo zaselka dve polni črti. “Prav res skačemo čez cesto kot žabe,” se je strinjala s primerjavo reševanja dvoživk v Hrašah.

Kakih 200 metrov oddaljen prehod na krožišču pod poliškim klancem Lavričevi ne pomaga kaj prida. Pravzaprav se ji zdi povsem neprimerna rešitev, saj pot pelje čez potok, čez zasebni travnik in ob poslovnem objektu čez gredice z rožami. Najbolj smiseln se ji zdi prehod na vrhu poliškega klanca, kjer je nekoč že bil in kjer stoji avtobusna postaja.

“Čakaš na luknjo in stečeš čez,” ob vsakdanji sliki na poliškem klancu pravi Tina Ovsenik Lavrič. (Foto: Iztok Golob)

Kaj pravi občina …
Za pomoč, da bi ga spet dobili, se je obrnila na občino, kjer so jo najprej napotili na Družbo za državne ceste (DDC), konec prešnjega tedna pa je župan Ivan Štular napovedal, da bo od odgovornih zahteval ponoven ogled in ukrepanje. “Nam bodo zamerili, da kršimo zakon, če bomo delali po svoje,” je odgovoril na provokativno vprašanje, zakaj občina prehoda ne izriše kar sama. Strinja se tudi, da bi vzdolž regionalke potrebovali še kakšnega. “Konec koncev prehodi umirjajo promet,” je povedal, v isti sapi pa dodal, da ima cesta tega ranga določena pravila.

… kaj pa država
Na DDC je Lavričeva govorila s strokovno sodelavko Barbaro Klemen, ki naj bi se načelno strinjala, da je prehod potreben, in napovedala ogled položaja. “Kako hitro bo to, ni vedela povedati,” je sklenila Lavričeva. Komentarja DDC nam do petka ni uspelo dobiti.

“V sanjah že vozim”

Kranj. Dvainštiridesetletna Alma Đikić ima že od rojstva cerebralno paralizo, od svojega 15. leta pa ne more hoditi in je na invalidskem vozičku. Z izjemno voljo do življenja si želi, da bi bila čim samostojnejša, njena sanjska želja pa je avtomobil.

Čeprav ne more hoditi, že skoraj dve desetletji dela v Sončku, kjer opravlja administrativna dela. Veseli jo grafično oblikovanje, saj je izdelala svoj koledar in logotip za dobrodelno akcijo, ki se je že začela in s katero želi zbrati denar za prirejen avtomobil, ki ga bo lahko vozila tudi brez uporabe nog.

Almi je pomoč nudil tudi mladi plavalec in študent Darko Djurič iz Podbrezij, ki se je rodil brez nog in leve roke in je z dobrodelno akcijo lani dobil prirejeno vozilo. (Foto: Renata Škrjanc)

Huda bolezen je ni zagrenila, saj nad življenjem kljub omejitvam ne obupuje. Iz vsega srca pa si želi živeti polno življenje in pomagati drugim. Živi sama v neprofitnem občinskem stanovanju na Planini v Kranju, vsak dan gre v službo, začela pa je tudi trenirati dvoransko balinanje. “Na mesec zaslužim 600 evrov, kar zadošča za skromno življenje, privarčevati pa ne morem ničesar. Zato bom zelo hvaležna ljudem, če mi bodo pomagali dobiti avtomobil, ki mi bo nadomestil noge,” je pred dnevi za Žurnal dejala Alma.

Na treninge v Izolo
Tako kot življenja se je tudi dobrodelne akcije lotila pogumno. Na ljubljanskem inštitutu za rehabilitacijo Soča je uspešno opravila zdravniški pregled o sposobnosti za vožnjo, na pomoč ji je priskočila Škofijska Karitas Ljubljana, likovna skupina Sava Kranj ji je podarila sliko, ki jo bodo prodali na dražbi, v avtohiši Nasmeh so ji obljubili 1.900 evrov popusta, Mobitel pa ji je že nakazal tisoč evrov.

Trenutno se ukvarja s pripravo dobrodelnega koncerta, ki naj bi bil v drugi polovici aprila v športni dvorani Planina. “Pri njegovi organizaciji bom zelo vesela vsake pomoči, kajti zame je to prevelik zalogaj,” je v upanju, da se ji izpolni srčna želja, povedala Alma, ki jo je pri 15 letih šokiralo dejstvo, da so ji noge čez noč odpovedale in je pristala na invalidskem vozičku.

Zase pravi, da je doma tako v Sloveniji, kjer je končala gimnazijo, kot tudi v Bosni, kjer se je rodila in živi njena mama. “Pogosto moram k zdravniku in včasih bi šla rada na treninge v Izolo. Ljudje, ki imajo avto, se sploh ne zavedajo, kaj imajo. Usedeš se in greš. Pri meni pa je drugače. Avtomobila se tako veselim, da ga v sanjah že vozim,” je še dodala.