Junaki, ki to ne želijo biti
Kot smo poročali pred dnevi, so trije raftarji z bližnjega centra TinaRaft rešili starejšo žensko. Poškodovanka je utrpela modrico na hrbtu in manjšo podhladitev.
Trojico vam predstavljamo v okviru našega projekta Junak Slovenije. Več drugih zgodb, ki smo jih do zdaj zbrali v okviru akcije, lahko preberete v sorodnih člankih. Če tudi vi poznate koga, ki se je izkazal z izjemnim dejanjem, nam lahko pišete na naveza@zurnal24.si.
Med vodenjem izleta opazili žensko
Da se dogodek ni iztekel tragično, so poskrbeli Juš Avguštin, Grega Pirnat in Marko Koselj. Zjutraj so namreč vodili zaključni izlet osnovnošolcev. Z raftanjem so začeli pri Bledu, končali pa pri Fuksovi brvi. Vmes (nekaj sto metrov pred koncem poti) je spodnji Rakovnik, kjer so opazili žensko.
V ledeno vodo na pomoč
“Mare je bil zadnji in jo je videl s čolna. Oziroma natančneje- rekel je, da je 99,9-odstotno prepričan, da je to človek. Ko smo prišli do cilja, smo samo pograbili stvari in stekli tja. 50 metrov stran smo jo videli in spoznali, da gre res za človeka. Nenadoma ta človek premakne glavo. Vse, kar sem rekel, je bilo: “Premika se, jaz grem notri.” Stekel sem po skalah in do obale, skočil v vodo in priplaval do nje. Videl sem, da ima ženska sive lase in svetel pulover. Rekel sem ji: “Gospa, gospa, a ste v redu?” Čeljust je imela tako skupaj, da ne morem opisati… To je nekaj groznega. Sploh ni mogla premikati čeljusti. Videl sem, da diha, da je pulz še prisoten. Rekel sem: “Mare, pridi, da jo bova odvlekla ven.” Mare je prišel in skupaj sva ji razklenila roke ter ji nataknila rešilni jopič. Medtem ko sva jo vlekla proti obali, je Grega po telefonu poskrbel za vse potrebno,” pripoveduje Juš.
Več fotografij s kraja dogodka si lahko ogledate v galeriji.
Bila je kot led
Kot pravijo vsi trije, niso zagnali panike, temveč so ravnali z glavo. Pod glavo so ji podložili jopiče, pokrili so jo z majico, Marko je stekel še po odejo. “Poskusil sem ji odpreti oči. Ko sem hotel pogledati kakšne so zenice, sem videl, da gleda samo z belimi- zenic sploh nisem videl. Dali smo jo v bočni položaj za nezavestne, ki ji ni ustrezal. Potem smo jo položili na hrbet. Bila je čisto podhlajena, kot led. Hudo se je tresla. Edino, kar je spregovorila, je bilo po prihodu na obalo, ko se je za trenutek zavedla. Rekla je: “Ne, ne, dajte me nazaj v vodo,” še pravi Juš.
Največja nagrada je njeno preživetje
Kljub temu, da so rešili življenje, pa sami pravijo: “Tukaj ni nobenega junaškega dejanja. To je samo čut do sočloveka. To je bila refleksna reakcija. Bilo je tudi ogromno sreče, da smo jo sploh opazili. Največja nagrada za to je, da je preživela.“
